V okviru praznovanja Mednarodnega dne prostvoljstva 2008 smo v MISC INFOPEKA razpisali tudi natečaj »POVEJ SVOJO ZGODBO«, s katerim smo iskali zgodbe o posameznikovih izkušnjah s prostovoljstvom.

Vse prispele zgodbe smo objavili na spletni strani www.infopeka.org, najboljše po izboru komisije pa so bile predstavljene tudi na slavnostni podelitvi javnih zahval Mestne občine Maribor.

Na natečaj so prispele naslednje zgodbe:

OBLAČENJA

Leto 2000. Na oko simpatično in okroglo leto, a v realnosti zelo naporno in dramatično za študentko, ki se že drugo leto bori z izpitom iz slovenske skladnje. Postajalo je brezupno. Samozavest načeta 100 %. September. Rahlo tavanje. Po umu in mestu. Izvoli. Na ulici dobim v roke simpatično povabilo za obisk INFOPEKE. Hvala. Shranim. In potem enkrat grem. In sem ostala. In uresničila sebe in svoje življenje.

Dana mi je bila priložnost, da povem, kaj čutim in kako se počutim. In kaj bi želela početi. Poslušali so me. In razumeli. To mi je veliko pomenilo. Srečala sem nove ljudi, hitro smo ugotovili, da smo dobra ekipa. Začela se je dirka za uresničevanjem idej. Dirka za akcijo, dogajanje, druženje. Življenje.

INFOPEKA mi je dala spodbudo in možnost, da uresničim sanjarjenja, zapisana v poletne beležke ali stare notese.

Prvi avtorski projekt sem s pomočjo ostalih prostovoljcev uresničila leta 2003. Projekt je nosil ime Oblačenja. Sam prosec ustvarjanja je bil zanimiv in pester, saj je približno 20 prostovoljcev in prostovoljk zbiralo dobre kose starih oblačil, ki smo jih brezkompromisno kombinirali z novejšimi modnimi dodatki. Zaključek projekta je bila modna revija, podprta z video inštlacijami, posnetimi na mariborskih ulicah.

Revija je bila zelo odmevna. O meni in moji ekipi se je pisalo v najboljših slovenskih modnih medijih. To je bila odlična potrditev našega dela in spodbuda za naprej. Sploh je bilo leto 2003 zelo učinkovito, saj sem se dejansko izstrelila v svet idej in njenih uresničevanj. Preko izobraževanj, delavnic, seminarjev sem osvojila številna znanja, potrebna za uresničevanje idej, spoznala sem celo vrsto kreativnih ljudi, se s pomočjo INFOPEKE vključevala v aktivnosti drugih organizacij in naenkrat sem imela premalo časa za študij, ki mi ni več delal preglavic in je bil v letu 2003 že pravzaprav pri koncu.

V naslednjih letih sem aktivno sodelovala še pri projektih Mariborski obrazi, Postop, …

Danes, ko gledam na vse skupaj z distanco, vem, da mi je prostovoljno delo vrnilo otroško ustvarjalnost, vero v samo sebe in me oblikovalo v zrelo in odgovorno osebo.

Bojana

POVEJ SVOJO ZGODBO

Pred mano so bile dolge počitnice. Zaključila sem srednjo šolo, predavanja na fakulteti se na srečo začnejo komaj oktobra. Nekaj zanimivega pa vendar moramo početi tudi med počitnicami! Kaj? Lepo se je zabavati, lenariti… Toda tri, skoraj štiri mesece lenarjenja je preveč. Zmeraj me je veselilo delo z otroki in mladostniki, nad morjem pa sem navdušena. Torej sem združila – kot radi rečemo – prijetno s koristnim in odšla z OZRK Maribor kot vzgojiteljica skupine dvanajstih šest – sedem let starih deklic v Punat.

Tako sem se prvič vključila v organizirano prostovoljsko delo. Pa ni bilo zadnjič. V naslednjih letih sem, ko je čas dopuščal, še obiskala Punat. Vsakič sem po letu dni ponovno srečala znance iz pretekle sezone ter spoznala nekaj novih zanimivih ljudi. Predvsem druženje, tako z drugimi vzgojitelji, kot tudi z otroki na letovanju, me je gnalo v prijavo v naslednji sezoni. Hkrati sem si (skoraj nevede) nabirala prepotrebne izkušnje pedagoškega dela. Smer mojega srednjega šolanja je vzgojitelj predšolskih otrok, študija pa pedagogika in sociologija na Filozofski fakulteti; torej so takšne in podobne izkušnje zelo dobrodošle.

Prav to: nova doživetja, nove izkušnje, nova poznanstva in na drugi strani biti koristen, pomagati nekomu, mu polepšati dan, so po mojem mnenju glavni vzroki, ki ženejo v prostovoljstvo. Toda kdaj lahko rečemo, da smo prostovoljci? Ko za rezultat svojega dela ne pričakujemo finančne koristi? Res je. Torej sem prostovoljka tudi v naši dramski skupini, kjer organiziramo in izvajamo razne nastope s skeči, igrami…; sem prostovoljka, ko pomagam starejši gospe nesti vrečko iz avtobusa; sem prostovoljka tudi, ko spečem pecivo za krajevno prireditev? Mislim da. Verjamem, da lahko marsikdo zase reče, da je prostovoljec. Dostikrat na to niti ne pomislimo, nekaj pač naredimo in se ne ukvarjamo z mislijo o prostovoljskem delu. Ne ubadamo se z mislijo – tako kot jaz sedaj – ali je nekaj prostovoljsko delo ali ne, temveč to naredimo. Ne pozabimo, da drobna dejanja, s katerimi pomagamo nekaj izboljšati, polepšati, olajšati, polepšajo dan nekomu pomoči potrebnemu, in tudi tistemu, ki to počne.

Mogoče prevečkrat prezremo vsa neorganizirana prostovoljska dela, vendar tudi ta, kakor organizirano prostovoljsko delo, so potrebna. Torej gremo in naredimo nekaj dobrega, koristnega že po poti domov iz službe, šole ali iz trgovine… Nekega bližnjega dne pa se odzovite vabilu katere izmed organizacij, ki v svoje delo vključuje prostovoljce; videli boste, da sta vaš trud in porabljen čas nagrajena, pa če prav ne z denarjem. Mogoče nekoč bosta, kajti pridobljene izkušnje in znanje vam lahko koristijo pri iskanju zaposlitve in boste nekoč na organizirano prostovoljstvo gledali tudi z druge strani – kot zaposleni v takšni organizaciji. Tako kot jaz. Nekoč vzgojiteljica v Punatu, sedaj pa sodelavka OZRK Maribor, katere glavna naloga je skrb za letovanje otrok v Punatu. Nov položaj s seboj prinaša tudi finančno nagrado, vendar tudi odgovornost, skrbi… Pa o tem drugič, čeprav se s to zaposlitvijo moja »prostovoljska zgodba« ne zaključi.

Helena

HIŠA V SAMOTI

Z Majdo se voziva po makadamski cesti. Pot je vse bolj strma, vedno manj je v okolici hiš. Tik pod vrhom se odpre čudovit razgled na Kobansko hribovje. Hiša na samem mi daje občutek svobode in miru. Nepokošeni travniki v njeni okolici dajejo slutiti, da se za to lepoto skriva še nekaj drugega. Majda s trpkostjo pripoveduje, kako je življenje poseglo v to kmetijo. Zaradi bolezni gospodinje so morali prodati živino, dedek – še vedno gospodar kmetije – je moral v dom za stare; otroci le težko razumejo, da mama ne more več, da jo je strah biti sama.

Prvo srečanje z bolnico. Znova star občutek neznanega. Marija leži v postelji. Brez las, bleda, apatična. Težko bi presodila starost. Podatki kažejo 53 let. Majda vpraša po počutju, spremembah. S pogledom se sprehodim po sobi, ki jo deli s hčerko, ker ne upa spati sama v svoji sobi. Ostaneva sami. Majda odide k otrokom na pogovor, kako bodo organizirali pomoč za mamo. Kmalu se jim pridružim za dogovor mojega prihajanja. Začele so se šolske počitnice. Poletje in mladost neustavljivo vabita v življenje predvsem Andrejo, ki mora pri 20 letih prevzeti gospodinjstvo. Dvakrat tedensko bom prevzela obveznost, da bo nekdo z mamo in bo lahko Andreja prosta. Najstarejši sin Boštjan razdeli čas in obveznosti vseh treh otrok z nami je še Andrejin brat dvojček-Mario.

Z Majdo se molče in vsaka s svojimi mislimi voziva v dolino.

Danes sva z Marijo prvič sami. Ne govori veliko. Vse je zanjo napor; pravi, da raje posluša druge. Zdi se, kot da se resnični svet že počasi odmika in postaja nepomemben. Razmišljam in zaznavam svoje odzive. Čutim njeno zadrego, ko mi ponudi, da se naj malo sprehodim okoli hiše. Morda čuti potrebo, da bi morala biti bolj gostoljubna do mene. V pogovoru se ji malo bolj predstavim. Kmalu najdeva skupne vsebine za pogovor o kmečkem življenju, ki je nama obema poznano. Tu in tam se ji zasvetijo oči. Včasih so polne solz, ko deli z mano bolečino iz preteklosti, tu in tam pa je v njih radoživost in smeh, ko obujava spomine otroških dogodivščin na paši. Bližina in zaupanje rasteta.

Spremljam jo v kuhinjo na večerjo. Pripravil jo je Boštjan. Želi, da sem z njimi, čeprav ji ponudim, da se bom malo sprehodila zunaj.

Pred spanjem ji masiram hrbet in noge, ji dam zdravila in se poslovim. Za mano je prvi dan, ki je običajno najtežji. Odkrivanje, kakšne so potrebe bolnika, zahteva zelo veliko pozornosti in odprtosti.

Še nekajkrat sem prišla. Nisem več čutila njene zadrege, sama sem o svojem občutku tudi odprto govorila, ko sem jo vprašala, kaj lahko zanjo storim. Ob enem takšnem srečanju sem ji brala kratke črtice iz kmečkega življenja. V njih sva našle tudi temo za pogovor in kakšen spomin se je obema odstiral. Vsak naslednji obisk je kazal, kako slabotnejša postaja. Ni govorila o smrti. Nič ni spraševala. Le kdaj pa kdaj, ko je priznala, da je raje doma kot v bolnici, je priznala, da je tam težko, ker vidi, da umirajo tiste, s katerimi se je v času zdravljenja srečevala.

Dan pred mojim enotedenskim dopustom sem se poslovila in ji obljubila, da bo med tem prihajal nekdo drug. Ta dan je še posebej tožila, da jo neprestano sili na bruhanje.

Nihče drug od prostovoljcev ni prihajal. Že naslednji dan je bila sprejeta v bolnico. Tam sva se tudi zadnjič srečale po moji vrnitvi. Utrujeno telo je zbiralo poslednje moči. V hudi poletni vročini jo je žejalo. Limonin sok, ki sem ji ga dala v čaj, je nekoliko osvežil

okus. Večkrat je po požirkih potegnila tekočino preko slamice. Namazala in podložila sem ji boleče pete. Da naj še ostanem, je odgovorila na moje vprašanje, če jo utrujam. Molče sem sedela ob postelji. Njen prej zaradi oteklin okrogel obraz se je spremenil. Postajal je drobnejši. Vse se je nekako umirjalo. Slutila sem, da konec ni več daleč. Za slovo sem jo pobožala po licih, ji nalahno stisnila roko in obljubila, da se vidiva naslednji teden.

Odhajala sem z željo in občutkom, da bo kmalu mirno zaspala. Res več ni dočakala naslednjega jutra.

Sedaj, ko to pišem in tako nekako zaključujem najino skupno pot, se sprašujem, kaj me je to spremljanje zopet novega naučilo. Zelo močno se mi je zaradi mnogih stvari, ki sem jih lahko videla in slišala, potrdilo pravilo, da prostovoljec v času spremljanja ne more storiti veliko več, kot slediti potrebi bolnika. Ni vedno lahko ohranjati pozornosti samo v tej smeri. Pomembno pa je, da se tega zavemo. Meni vselej pomaga, da si v takšnih trenutkih rečem, da jaz ne morem spremeniti preteklosti v tej družini in vsega tistega, kar njihovo življenje zaznamuje in usmerja. Lahko pa sem prisotna z vsem svojim bitjem ob nekom, ki se srečuje z neznanim.

Marija

POVEJ SVOJO ZGODBO

Ob misli na prehojeno pot mojega prostovoljskega dela me navdajajo topli, prijetni občutki. V spomin si prekličem ljudi, ki sem jih srečevala, se ob njih ustavljala in jim namenila košček svojega časa, ki je ob tem postajal polnejši in smiselnejši. Jaz pa sem postajala bogatejša, saj so mi ljudje dajali največ, kar so imeli – sebe. To zavedanje je bilo vedno dovolj močno, da sem šla naprej in še hodim. Proti nekomu, ki nekje sam čaka nekoga, pa čeprav mu bo ta namenil samo besedico ali bežen nasmeh.

Že od nekdaj srečujem ljudi, ki se s svojim življenjem ne znajo, ne zmorejo ali nočejo soočati, zato pristajajo nekje v ozadju, na robu, na dnu – kjer sončni žarki zaradi moči teme ne upajo pokukati in osvetliti njihov jutrišnji dan.

Zakaj ljudje preziramo zapornike, če sami sebi gradimo največje in najtrdnejše rešetke?

Zakaj ljudje ne znamo razširiti rok, da bi objele otroke in mladostnike, ki tiho hrepenijo po ljubezni?

Zakaj ljudje ne znamo prisluhniti in slišati tistih pretresljivih zgodb, ki se dogajajo doma, za štirimi stenami, za katerimi se prelivajo solze izdaje in bolečine?

Zakaj ljudje obsojamo drugačnost – mar se tako bojimo sebe in svoje omejenosti?

Zakaj se ljudje zgolj pogovarjamo o revnih v tretjem svetu, ne priznamo pa, da imajo ti ljudje iskrenejše oči in večjo srce?

Mar je res tako težko narediti korak naprej k drugi osebi in jo sprejeti, takšno kot je? Samo odločiti se je potrebno! V sebi poiskati tisto dobro, ki se skriva v nas, in iti naprej, proti nekomu, ki nekje sam čaka nekoga, pa čeprav mu bo ta namenil samo besedico ali bežen nasmeh.

V okviru prostovoljskega dela sem srečevala ali še srečujem zapornike, otroke in mladostnike, osamljene klicalce, narkomane, Rome, ljudi v afriški državi. Vedno znova vstopam v notranji svet teh ljudi, ki si želijo samo nekoga, ki bi jih sprejel, poslušal in razumel. Ne potrebujejo ničesar več, samo nekoga … Včasih sem to jaz, drugič je to nekdo drug … Kot prostovoljka se zavedam, da mi ti ljudje dajejo več, kot jim bom sama lahko kdajkoli dala. Dajejo mi svoj čas, izkušnje, življenjske zgodbe … Večkrat mi dajejo svojo notranjost, ker želijo odkriti, če bom tudi jaz zbežala kot že marsikdo drug in jih pustila same. Mogoče sem preveč trmasta in vztrajam, mogoče verjamem, da si vsak človek zasluži drugo priložnost, ali pa zgolj verjamem, da je v vsakem od nas nekaj dobrega, pozitivnejšega, ki presega nas same in zaradi česar ne smemo nikoli izgubiti upanja. Ne zase, ne za druge … Morda ravno zaradi slednjega hodim in iščem poti do teh majhnih, preziranih. Življenje je polno velikih skrivnosti, ki jih odkrivamo tudi s pomočjo drugega. Tistega, proti komur stopamo, ki nas nekje sam čaka, pa čeprav mu bomo namenili samo besedico ali bežen nasmeh.

Barbara

HVALA – BESEDA, KI JE VREDNA MILIJONE

Moja zgodba se je začela v drugem letniku gimnazije, ko sem se pridružila krožku prostovoljnega dela. Sprva sem sicer hotela delati na osnovni šoli Gustava Šiliha, ampak je bila tam skupina prostovoljcev že polna. Zaradi tega sem se nato odločila, da bom pokukala na Krizni center za mlade, kar pa mi je popolnoma spremenilo življenje.

Čeprav sem bila sprva skeptična in nisem mislila, da bom vzdržala tako dolgo, sem po zelo kratkem času ugotovila, da je to nekaj zame. Saj sem že od nekdaj rada pomagala drugim in spoznavala nove ljudi. Vsak mladostnik, ki sem ga tam spoznala, je bil zgodba zase. Zgodba, ki mi je omogočila osebno rast in drugačen pogled na življenje. In na nek način so tudi oni meni pomagali rešiti marsikateri problem.

Po petih letih prostovoljnega dela sem opazila, da je to nekaj, kar bi rada delala še mnoga leta. Čeprav ni vedno rožnato in se zavedaš, da se lahko vedno kaj zgodi, se splača vztrajati ali pa vsaj poskusiti. Kajti na ta način lahko pomagaš mnogim mladostnikom. Sicer nekateri od njih tega na glas ne priznajo, ampak ko jih srečaš na ulici in te pozdravijo z nasmehom, se zavedaš, da so ti hvaležni za tvojo pomoč, kakršna koli je že bila. In ko vidiš, da so tudi po tvoji zaslugi prebrodili svoje težave in si uredili življenje, se počutiš resnično ponosnega.

Sama kar pogosto srečam mladostnike, ki sem jih kot prostovoljka spoznala in ko rečejo prijatelju: »To pa je tista, zaradi katere sem naredila nemščino.« ali pa »To je tista ‘vrei’, ki mi je pomagala, da nisem imela popravnega.«, se moram kar nasmehniti. Veliko se jih tudi sama ne spomnim, se pa zato oni spomnijo mene. In to je po mojem mnenju še večja zahvala.

Prostovoljno delo ne more spremeni sveta, lahko pa spremeni in polepša življenje ljudem v stiski. Tebi pa da občutek zadovoljstva, saj si na zelo enostaven način nekomu pomagal. Včasih zadostuje le nasmeh ali pa lepa beseda, da človeku polepšaš dan. Prav to pa je smisel prostovoljnega dela. Pomagati tistim, ki so pomoči potrebni, ne da bi zahteval kaj v zameno. In četudi za to delo nisi plačan na uro in ne dobivaš mesečne plače, je beseda »hvala«, ki je del tega dela, vredna milijone.

MOJA ŽIVLJENJSKA POT S PROSTOVOLJNIM DELOM

Aktivno sem začela sodelovati prostovoljno že pri svojih 13 letih. Kasneje pa sem na srednji šoli spoznala profesorico, ki me je navdušila nad TSV-jem (Taborom Socialnih Veščin) na CPM-ju (Center za pomoč mladim). Udeležila sem se ga in bila še bolj navdušena. Vse bolj me je začelo prostovoljno delo zanimati in iskala sem ogromno informacij, kako bi se vključila v te aktivnosti.

Vzporedno so se odvijale tudi zanimive stvari v šoli. Vključila sem se v projekt »Čez drn in strn po Pohorju«, ki je bil res nekoliko bolj naravoslovnega tipa, vendar sem se kljub vsemu našla v tej tematiki. Že takrat sem prevzela kar pomembno vlogo v projektu. Sama sem z neko profesorico opazovala divjega petelina in o tem napisala seminarsko nalogo, ter jo predstavila na zaključni prireditvi. Zame je to bila dejansko prva takšna javna izkušnja. Začutila sem, da me to izpopolnjuje.

Za tem je seveda sledilo to, da sem se začela še bolj aktivno vključevati v projekte, najprej v šoli, nato pa tudi izven nje. V šoli sem sodelovala še pri treh projektih – »Maribor v očeh najstnika«, »Comenius« in »Learning circle Deutch«. V okviru teh projektov sem se udeležila izmenjave v Barceloni in hkrati pomagala organizirati izmenjavo v Sloveniji.

Izven šole pa je bilo še boj pestro. Po mojem prvem TSV-ju (Taboru socialnih veščin), sem se udeležila še poletnega tabora, ki je trajal dlje časa in bil še bolj izpopolnjujoč zame. Takoj za tem sem se udeležila še ene izmenjave in sicer v Nemčiji, leto kasneje pa še v Španiji.

Vzporedno sem hkrati opravljala prostovoljno delo kot medvrstniški svetovalec na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Ti so me nato usmerili še dalje na Center za sluh in govor, kjer sem celo leto izvajala brezplačne inštrukcije deklici, ki je imela nekaj učnih težav, in ji pomagala priskrbeti nekaj literature. Že v prvem letniku srednje šole sem si pridobila certifikat Medvrstniškega svetovalca.

Še naprej sem nadaljevala delo na CPM-ju, kjer sem se udeležila TSV 2, ki je bil nadgradnja prvega TSV-ja. Tam so nas že delno pripravljali na samostojno vodenje skupin.

V nadaljnjih taborih in projektih sem večinoma bila vodja in ne več udeleženka kot poprej. Sanje so se mi s tem tudi začele uresničevati, saj sem se lahko začela poizkušati tudi v delu, ki sem si ga že od začetka želela.

Bila sem del ekipe, kjer smo organizirali in v celoti izvedli projekt »Aktiviraj.se« v okviru Univerze v Mariboru. Ta projekt je imel kar precejšen odmev v Mariboru in podporo župana.

Vodila sem tudi že razne prireditve in začela prostovoljno delati v Domu Danice Vogrinec Maribor (enota Pobrežje), kjer delam že tretjo leto. Obiskujem svoja dva varovanca in jima pomagam pri vsakodnevnih stvareh ter jima namenim veliko časa za pogovor o problemih, ki jih imata. V okviru tega doma sem sodelovala tudi pri njihovem medgeneracijskem taboru.

Med počitnicami pomagam organizirati igralne dneve z otroci v Mariboru v okviru Centra za pomoč mladim, kjer si vsakič domislimo novo tematiko, ter pomagam v času festivala Lent pri izvedbi delavnic za otroke organizacije Mars.

Eden mojih prvih večjih izzivov je bilo vodenje TSV-ja. Še sedaj aktivno participiram v takšnih oblikah taborov.

Letošnje leto je bil zame še prav posebno, saj sem se odločila, da se spoprimem s seminarsko nalogo na maturi, ki pa je bila skoraj kot nekakšna manjša raziskava. Raziskovala sem namreč Društvo SOS telefon-pomoč žrtvam nasilja. Zajela sem vse ženske, ki delajo na tem telefonu. Rezultati so bili kot pozitivna kritika, ki je pripomogla, da se bodo določeni vidiki tega telefona izboljšali in izpopolnili.

Moje prostovoljno delo postaja vedno bolj utečeno in dela si skoraj ne rabim več iskati, saj me kar samo najde. Različni ljudje, ki sem jih spoznala, so me začeli vključevati k vsem mogočim dejavnostim. Tako sem si tudi zagotovila svojo prepoznavnost med ljudmi. To me je pripeljalo do tega, da sem vzbudila pozornost šolske pedagoginje na III. Gimnaziji Maribor, ki me je predlagala za zlato nagrado Lion’s cluba (za več kot 100 dni prostovoljnega dela v enem letu). Kot primernega dobitnika te nagrade so me izglasovali na sestanku Lion’s cluba. To je bil tudi prvi trenutek v obdobju mojega prostovoljnega dela, ko sem bila javno nagrajena na šolski proslavi in priznana kot aktivna prostovoljka, kateri prostovoljstvo pomeni velik delež v njenem življenju. Hkrati pa sem bila nagrajena za trud, ki sem ga v celoti ves čas dajala v namen prostovoljstva in posredno tudi uveljavljanja le-tega.

Po tej nagradi sem dobila možnost, da sem se udeležila izmenjave na Nizozemskem (v času poletnih počitnic 2007), ki so jo izvajali v Lion’s clubu, letos pa tudi izmenjave v Kanadi (v času letošnjih poletnih počitnic).

Prijavila sem se letos tudi na razpis Naj prostovoljka 2007 (pokrovitelj tega razpisa je bil predsednik države g. Danilo Türk in Mladinski svet Slovenije). Nagrado sem tudi osvojila v kategoriji ženske do 19. leta starosti.

Trenutno še naprej aktivno vodim tabore (predvsem TSV-je) in delavnice po šolah, ki imajo različne tematike. Načrtujemo pa že nov projekt, ki je namenjen ozaveščanju ljudi o onesnaženosti okolja.

Tudi za naprej že imam želje, kaj početi in nekaj teh želj je v prihodnosti ustanovitev društva, organiziranje izmenjav, taborov, poletnih šol, organiziranje predavanj in druga izobraževanja za širši krog ljudi, dneve otrok, pomoč mladostnikom, staršem in ostalim. Moj glavni cilj pa je vključiti se v raziskovalno delo na področju psihologije in psihoterapije. Načrtujem, da bi lahko v naslednjih letih v okviru svojega društva ustanovila svojo terapevtsko svetovalnico, kjer bi lahko pomagala ljudem vseh starosti in z vsemi vrstami problemov.

Nedvomno lahko trdim, da prostovoljstvo predstavlja velik delež mojega časa, vendar se delo vedno obrestuje, še posebej, če je namen dober.

Zaključila bi z mislijo iz knjige Malega princa: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno!«.

Nuša

NOTRANJE OBOGATENJE

Živim v Dornberku na Primorskem in sem včlanjen v ILCO Zvezo invalidskih društev, kjer sem začel s prostovoljnim delom. Pred dvanajstimi leti sem postal oseba s stomo in svoje izkušnje prenašam na člane, ki me povabijo v bolnišnico ali k njim na dom. Zavedam se, da je sodobni cilj prostovoljnega dela posredovanje možnosti, ki jih daje država državljanom s specifičnim lastnim delovanjem. Delovanje prostovoljnega dela se usmerja; v zmanjševanje socialnih razlik, v obveščanje in predstavitev možnosti in vplivanje na boljšo kakovost življenja. Temeljni cilj je preprečevanje izključenosti in marginalizacije.

Za vstop v prostovoljno dejavnost me je navdušil prostovoljec Aldo Marušič ob obisku, ko sem ležal v Šempetrski bolnišnici. Tako sem leta 2000 opravil izpit o prostovoljstvu, ki ga je organizirala Zveza ILCO Slovenije in od takrat do danes dajem tisti stik, ki oplaja in razsvetljuje življenje samo. Z besedami ni mogoče opisati vseh pristnih medčloveških stikov in vsega lepega dogajanja, tako pri meni, kot pri vseh tistih, ki sem jim  pomagal. Vsak prostovoljec ima na svoj način možnost, ne le globlje dojeti, ampak tudi doživeti pomen besed »Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš človeka in si srečnejši tudi sam!«. Vse to potrjujem s svojo vnemo in radostjo, ki jo ob svojem delu izžarevam. V tem času se stkejo pristne človeške vezi, ki te spremljajo celo življenje saj te dodobra notranje obogatijo.

Ivan